Vinogradništvo

Vinska zgodovina na Štajerskem sega pred obdobje Rimljanov, saj so vino na tem območju pridelovali že Kelti.

400 pr. n. št. (Kelti)

Arheološke izkopanine dokazujejo, da so Kelti pridelovali vino na območju današnje Štajerske.

100 pr. n. št. - 313 n. št. (Rimski časi)

O pestri vinogradniški aktivnosti na Štajerskem, še posebej v okolici Ptuja, pričajo izkopanine, kot so amfore in posoda za prevoz ter hrambo vina. Na mnogih rimskih spomenikih so upodobljeni reliefi vinske trte. Tu so med drugim izdelovali velike trebušaste lončene posode, amfore z enojnim ročajem, ki so bile značilne prav za Ptuj.

794 (Pričetek vladavine Frankov)

V času vladavine Frankov, je vinogradništvo dobilo velik zagon. Kmalu po letu 794 je Karel Veliki v okviru zbirke odredb in predpisov Capitulare de Villis, ki so urejali različna področja, posebno pozornost namenil vinu, in sicer na področju pridelave, upravljanja vinogradniških posestev, oskrbovanja vinogradov in ravnanja s presežki vina.

890 (Prva pisna omemba vinogradništva na Štajerskem)

Prvi pisni dokument, ki priča o obstoju vinogradništva na Štajerskem, opisuje nakup velikega posestva z vinogradi v okolici Ptuja, ki ga je opravila solnograška nadškofija.

991 (Prva omemba vinogradov v Mariboru)

Prva omemba vinogradov v Mariboru na levem bregu Drave med Kamnico in Meljem. Vinogradništvo se v Mariboru izvaja neprekinjeno vsaj že 1000 let.

1000 - 1500 (Čas Cerkvenih redov in samostanov)

Nekje od 11. stoletja dalje je bila večina vinogradniških posestev v lasti Cerkve. Za nadaljnji razvoj vinogradništva so bili zaslužni predvsem samostani.

1074: Ustanovljen je samostan Admont, ki je bil s posestvi v okolici Maribora, Ptuja in Jeruzalema prvi in sčasoma največji samostanski lastnik vinogradov v Sloveniji.

1091: V Labotski dolini (današnja Avstrija) je ustanovljen benediktinski samostan Sv. Pavla. Ob koncu 11. stoletja imajo benediktinci v lasti vinograde na Kozjaku.

1139: Benediktinci iz samostana Admont od salzburške nadškofije v zahvalo za zasluge prejmejo posestva in vinograde v Jarenini, v 13. stoletju pa še v Ljutomeru in Mariboru, kjer je vinogradniška dejavnost potekala neprekinjeno vse do leta 1938.

1164: Ustanovljena je kartuzija v Žičah pod Konjiško goro, ki sicer nima večjih vinogradniških posestev. Leta 1173 zasledimo prvo omembo vinograda v Žičah, leta 1243 pa prejmejo kot darilo še dva vinograda v Mariboru.

1230: V tem letu je ustanovljen dominikanski samostan na Ptuju, ki sčasoma postane skoraj polovični lastnik vseh vinogradov v Halozah.

1239: Frančiškanski red minoritov ustanovi samostan z vinsko kletjo na Ptuju. Ta letnica velja za začetek kletarstva na Ptuju.

1247: V Temnarju blizu Ormoža so križniki med vinogradi zgradili sedež komende z vinsko kletjo in prešo. Večkrat obnovljena zgradba še danes gospoduje nad bližnjimi vinogradi.

1376 (Statut mesta Ptuj)

V statutu mesta Ptuj namenijo sedem členov vinu, trgovini z vinom, menzuram, odpiralnim časom ipd.

14. - 17. stoletje (Vinska vojna)

Maribor, Ptuj in Radgona so bili v srednjem veku pomembni trgovski centri. Za trgovino z vinom ter njegov transport so se lahko uporabljale le vnaprej določene prometne povezave. Ceste in vodne poti, po katerih se je odvijal promet z vinom, so imenovali vinske ceste. O pomembnosti vina kot trgovskega blaga govori t. i. vinska vojna. Ta se je med Mariborom, Ptujem, Slovensko Bistrico in Radgono zaradi privilegijev Maribora, ki jih je užival pri prodaji vin, odvijala več kot tristo let.

1500 - 1600 (Stara trta)

V Mariboru posadijo Staro trto, ki je uradno najstarejša trta na svetu, stara okrog 440 let. Preživi požare, turške vpade, trtno uš in obe svetovni vojni. Grozdje na njej obrodi še danes.

1543 (Gorske bukve)

Ker je bila pridelava vina v tem času zelo pomembna gospodarska panoga, je bilo potrebno urediti razmerja med lastniki vinogradov, najemniki in goričkimi delavci. Urejal jih je pravni akt, imenovan Gorske bukve, ki je izšel leta 1543 v nemškem jeziku. 1582 jih je v slovenščino prevedel župnik Andrej Recelj iz Rake na Dolenjskem. So prvi pravni dokument zapisani v slovenskem jeziku.

1789–1790 (Jožefinski kataster)

V jožefinskem katastru so prvič temeljiteje dokumentirane vinogradniške površine in pridelki.

Regija Površina (ha) Pridelek (hl) Donos (hl/ha)

Štajerska 29.186 335.169 11,5

(vključno z Avstrijo)

1822 (Nadvojvoda Janez)

Leta 1822 je nadvojvoda Janez na obronkih Pohorja, južno od Maribora, kupil posestvo Meranovo. Na njem je dal posaditi vinograd, v katerem so bile sorte sajene ločeno (v tistih časih so bile sorte v vinogradih tipično pomešane), trte pa posajene v vrstah. Sortni izbor je razširil z vsemi pomembnimi sortami iz Porenja in Francije. Vzorčno je posadil tudi sorte, ki so že bile prisotne, in sicer šipon ter belo in rdečo žlahtnino.

1841 (Popis 282 sort na štajerskem - Izjemna stvaritev Franza Xaverja Trummerja in bratov Kreuzer)

Leta 1841 je nadvrtnar Franz Xaver Trummer temeljito popisal in opisal vinske sorte, ki so uspevale na Štajerskem. Spisek zajema 282 sort. Knjiga je izjemno pomemben pečat časa, saj je v njej zabeležil takratno bogastvo vinskih sort Štajerske. Mnoge od njih kot na primer bela volovina, bela želodovina, beli ptičnjak, gosjonog, javor, kozji sesec, modra tičina, ovčji rep, rivček in zelenika so po pojavu trtne uši izumrle. Trummerjevi zapisi veljajo za pionirsko delo na področju razvrščanja in klasifikacije vinskih sort.

Knjiga je bila obogatena s 175 čudovitimi risbami bratov Kreuzer, izdelanimi v tehniki gvaša, od katerih se jih je do danes ohranilo 126. Hranijo jih v Kmetijsko gozdarskem zavodu Maribor.

1847 (Podzemna klet v Mariboru)

Alojz Kriehuber zgradi podzemno klet v središču Maribora.

1852 (Rojstvo penečih vin)

Alojz Klajnošek v Gornji Radgoni pridela prvo peneče vino po klasični metodi pri nas.

1871 (Prva vinarska zadruga v Mariboru)

Leta 1871 je bila v Mariboru ustanovljena prva vinarska zadruga, kateri so kmalu sledile zadruge v Radgoni, Ptuju, Ormožu, Ljutomeru, Brežicah in Cmurku.

1871 (Sadjarska in vinarska šola v Mariboru)

Leta 1871 so v Mariboru ustanovili Sadjarsko in vinarsko šolo. Vrata je odprla leta 1872, in sicer sočasno z znamenito šolo v nemškem Geisenheimu ter vsega enajst let po tem, ko je bila ustanovljena vinarska šola v avstrijskem Klosterneuburgu (1860), ki velja za najstarejšo na svetu.

1881 (12 okolišev Štajerske)

Herman Goethe razdeli Štajersko na 12 okolišev: Slovenske gorice, Maribor. Radgona, Ptuj, Ormož-Ljutomer, Haloze, Pohorje, Celje, Savinja-Obsotelje ter na še tri, ki so v današnji Avstriji.

1886 (Trtna uš)

Ko se je leta 1886 pojavila trtna uš, sta v vinogradih poleg številnih drugih sort kraljevala štajerska belina in šipon. Trtna uš je do konca stoletja štajerske vinograde praktično opustošila. Istih površin, kot so jih pokrivali pred prihodom trtne uši, vinogradi niso nikoli več dosegli, a podobno ali še hujšo usodo je doživela večina vinskih regij v Evropi, nekatere izmed njih so za vedno izginile.

1900 (Ptujski trgovci)

Na prelomu 20. stoletja je bil Ptuj cvetoče trgovsko mesto s številnimi vinskimi trgovci. Med najpomembnejšimi so bili Fürst, Ornig, Osterberger in Kaiser, trgovali pa so po celotni Avstro-Ogrski monarhiji. Ko je leta 1906 Kaiser bankrotiral, so popisali kapaciteto njegove kleti, ki naj bi znašala 14 milijonov litrov. To je več, kot danes pridela katera koli vinska klet v Sloveniji.

1905 (Prvi uradni vinorodni okoliši)

Na Spodnjem Štajerskem so vinorodne okoliše prvič uradno določili leta 1905. Obenem so določili tudi nabor dovoljenih sort za Dravsko banovino, ki je vključeval naslednje sorte: laški rizling, šipon, rumeni muškat, renski rizling, chardonnay, zeleni silvanec, rdeči traminec ter belo in rdečo žlahtnino.

1917 (Zlata trta)

Je letnik najstarejšega arhivskega slovenskega vina, ki ga hranimo v Sloveniji. Vino z imenom zlata trta se nahaja v Ptujski kleti.

1935 (Vinorodni okoliši Dravske banovine)

V tem letu je izdelan seznam vinorodnih okolišev za Dravsko banovino skupaj z ustreznim seznamom priporočenih sort za vsak okoliš, ki je bil objavljen v knjigi Trsni izbor in vinski tipi za Dravsko banovino Dravska banovina je pokrivala večino današnje Slovenije z izjemo Primorske, ki je bila takrat pod italijansko okupacijo. Rdeče sorte so v tistem času imenovali modre sorte. Pridelek se je gibal med 20 in 25 hl vina na hektar.

1945 -1991 (Jugoslavija)

Po 2. svetovni vojni je bilo mnogo vinogradov v lasti države. Komercialna vina so pridelovale le velike kleti organizirane kot državna posestva ali zadruge. Le-te so bile enakomerno porazdeljene po okoliših. Praktično vsa ustekleničena vina so bila takrat pridelana v eni izmed naslednjih kleti: Jeruzalem-Ormož v Ormožu, Vinag v Mariboru, Ljutomerčan v Ljutomeru, KK Haloze na Ptuju, Radgonske gorice v Gornji Radgoni, KZ Konjičan v Slovenskih Konjicah, KZ Bistrica v Slovenski Bistrici, KZ Plač v Svečini in KZ Šmarje v Imenem. Kleti Bistrica in Kapela sta prenehali z delovanjem, ostale kleti pa še danes delujejo in so večinoma v zasebni lasti.

1967 (Vinska družba Slovenije)

Da bi zaščitili interese vinogradnikov in vinarjev, opredelili poslovne priložnosti vinske branže in organizirali lastne strokovne službe, v Ljutomeru ustanovijo Poslovno združenje Styria. Leta 1975 se to preimenuje v Poslovno skupnost za vinogradništvo in vinarstvo, ki združuje interese pridelovalcev grozdja in vina, trgovcev, trsničarjev ter interese znanstvenih, pospeševalnih in izobraževalnih organizacij panoge. Leta 2006 se preimenuje v Vinsko družbo Slovenije.

1967 (Vinska klet v Ormožu)

V tem obdobju so so bile po načrtih domačina prof. Mirana Veseliča zgrajene sodobne ovalne vinske kleti na Kapeli (1959), Ljutomeru(1967) in Ormožu (1967).

1969 (Zaščitna znamka slovenskih vin)

Izdelan je pravilnik za zaščitno znamko slovenskih vin s tremi barvnimi oznakami: zlata zaščitna znamka za vrhunska vina, srebrna za kakovostna vina in rdeča za namizna. Prvih 3400 zlatih zaščitnih znamk je podeljenih vinu Sauvignon rimljan anno ‘69 letnika 1968 z lege Zavrč v Halozah. Temu kmalu sledijo še druga vina.

1974 (Nov vinski zakon)

Sprejet je nov vinski zakon. Po zgledu moderne evropske zakonodaje definira tri vinorodne dežele, 13 vinorodnih okolišev, dovoljene in priporočene sorte za vsakega od okolišev, največje količine dovoljenega pridelka, dovoljene vinogradniške in vinarske postopke, standarde za določanje kakovosti vin, označevanje vin itd.

1982 (ocenjevanje vin Gornja Radgona)

V okviru kmetijskega sejma v Gornji Radgoni se prične ocenjevanje vin, ki pomembno vpliva na razvoj vinogradništva. Ocenjevanje je s svojimi vini močno zaznamoval Stanko Čurin s Koga.

1991 (Osamosvojitev)

Na valu osamosvojitve in razglasitve obstoja nove države se pričnejo pojavljati številni manjši vinarji. Večina izmed njih je že pred tem pridelovala tako grozdje za prodajo bližnji zadrugi kot tudi odprta vina. Prav osamosvojitev jih je opogumila, da so pričeli polniti vina pod lastnimi blagovnimi znamkami. Preko širjenja znanja o uporabi primernih kozarcev, pravilih ujemanja vina in hrane ipd., se je pričela dvigati tudi kultura pitja vina med ljubitelji. K temu so dodatno pripomogli še tečaji za someljeje, ustanovitev vinske šole, večerje z vinarji in številne za javnost odprte vodene degustacije.

1993 (OIV)

Slovenija postane članica Mednarodne organizacije za trto in vino (OIV).

1998 (Klub šipon)

Ustanovljen je bil Klub šipon, ki postavi standarde pridelave za kakovostno vino iz šipona in skrbi za promocijo sorte in vinarjev, ki jo pridelujejo. Na ramenih kluba šipon je bilo ustanovljeno Združenje vinorodna Slovenija.

2004 (EU)

1. maja 2004 postane Slovenija polnopravna članica Evropske unije.

2006 (Štajerska Slovenija)

Leta 2006 je sprejet nov Zakon o vinu, ki je po sprejetju v EU popolnoma usklajen z evropsko zakonodajo. Oblikuje se nov okoliš Štajerska Slovenija, ki vključuje prej samostojne okoliše: Radgona - Kapela, Ljutomer - Ormož, Maribor, Haloze, Srednje Slovenske Gorice, Šmarje - Virštanj.

2022 (Združenje vinorodna Štajerska)

Ustanovi se Združenje vinorodna Štajerska