Slatinski vrelci

O bogastvu mineralnih in termalnih vod na Štajerskem so pisali že različni avtorji vse od konca 16. stoletja naprej. Starejši avtorji so opisovali predvsem medicinsko vrednost teh izvirov. Sistematičen pregled najstarejših člankov na temo mineralnih vod na Štajerskem je podal Ciril Šlebinger (1932). Iz pregleda je mogoče razbrati, da so se predvsem avstrijski geologi v 19. stoletju zelo radi ukvarjali s preučevanjem mineralnih vod na Štajerskem. Šlebinger v isti razpravi prav tako podaja pregled mineralnih vrelcev na Štajerskem. Te deli v več skupin:

• Gleichenberško, ki leži na ozemlju današnje Republike Avstrije in pokriva tektonsko enoto graškega zaliva,

• Slovenjegoriško, kamor razen Osrednjih in Vzhodnih Slovenskih goric Šlebinger uvršča še vrelce na Zgornjem in Spodnjem Murskem polju in deloma v Prekmurju (Petanjci),

• skupino štajerske termalne črte, kamor uvršča termalne in slatinske izvire, ki se pojavljajo ob labotskem in šoštanjskem tektonskem prelomu in se vlečejo na obeh straneh Vitanjskih Karavank, vse od Toplošice do Rogaške Slatine,

• posavsko skupino (Rimske toplice).

V Slovenskih goricah Šlebinger omenja izvire mineralne vode v Plitvicah, Spodnjih Ivanjcih, na Policah (kjer naj bi bilo nekdaj celo sedem vrelcev), Spodnji Ščavnici, Ihovi, Stavešincih, Očeslavcih, Okoslavcih, Grabonošu, Negovi, Benediktu v Slovenskih goricah, Negovi, Spodnjih in Zgornjih Žerjavcih in Lormanju. Omenja še obstoj nekaterih manjših vrelcev, vendar pa ne govori o njihovi natančni lokaciji. Kot zanimivost omenja izvir slatine na Stavešinskem Vrhu, ki so ji domačini dali ime Slepica, ker naj bi oslepila ptiča, ki leti čez izvir (Šlebinger, 1932).

Kasnejše geološke raziskave so pokazale, da območje Slovenskih goric predstavlja eno od največjih anomalij temperatur v zemeljskih globinah. Bogastvo mineralnih in termalnih vrelcev so v Avstriji izkoriščali že stoletja, na naši strani pa se je na obrobju Slovenskih goric razvilo le Zdravilišče Radenci in nekaj kopališč, medtem ko manjših izvirov mineralne in termalne vode do pred kratkim nismo izkoriščali. Šele v zadnjem času je nastalo nekaj raziskav, ki so pokazale, da bi bilo mogoče bogat potencial mineralne in termalne vode izkoristiti kot dodatno dejavnost v siceršnji turistični ponudbi.

Eno od bolj raziskanih območij predstavlja okolica Benedikta v Slovenskih goricah (v nadaljevanju Benedikt), ki s svojim potencialom nudi dobre možnosti za razvoj rekreacijskega in zdraviliškega turizma manjših kapacitet.

Nosilec mineralnih vod na območju občine Benedikt so terciarni sedimenti miocenske (sarmatske) starosti. Mineralne vode v teh sedimentih se nahajajo na manjših globinah, do 100 m. Zaradi majhne globine temperatura vode ne presega 20°C. Peščeni vodonosniki so slabo prepustni in ne dovoljujejo črpanja večjih količin mineralne vode. Nižji deli terciarnih sedimentov iz starejšega miocena (helveta) pa so že sprijeti do stopnje, da se v njih pojavlja razpoklinska poroznost. Te plasti bi po oceni geologov lahko predstavljale geotermalni vodonosnik, ki bi bil primeren za izrabo. Na oceni izkušenj drugih vrelcev v severovzhodni Sloveniji je mogoče iz teh virov pričakovati izdatnost med 0,5 in 5 l/s. Izjemo predstavlja Cafova slatina, kjer so leta 1973 med poskusnim vrtanjem črpali mineralno vodo s kapaciteto 4 l/s in temperaturo 19°C. Globina vrtine je znašala od 67 do 127 m. Po končanih poskusih se je tudi izdatnost Cafove slatine ustalila pri kapaciteti 0,2 l/s (Možnosti zajemanja termalne vode…, 1997).

Kot smo že omenili se na območju Slovenskih goric pojavljajo zelo velike temperaturne anomalije v globinah. To se kaže tudi v visokem geotermičnem gradientu.

Kemijska sestava mineralnih vod je odvisna od mineraloške in petrografske sestave geotermalnega vodonosnika in plasti pod vodonosnikom. Geološki zavod Ljubljana je na območju treh vrtin, Helena, Pavla in Ana zajel vzorce v globini sarmatskega vodonosnika. Slatina Helena je relativno nizko mineralizirana. Izparilni ostanek znaša 700 mg/l. Najbolje je zastopan kalcijev kation, sledijo pa mu magnezijev, natrijev in kalijev. Med najpomembnejšimi anioni se pojavlja hidrogenkarbonatni, kloridni in sulfatni. Tip vode iz slatine Helena lahko označimo kot kalcijsko-magnezijsko-(natrijsko) hidrogenkarbonatni. Slatina Pavla vsebuje nekaj več kalcijevih ionov, medtem ko so koncentracije magnezijevih ionov nekaj manjše. Več je hidrogenkarbonatnega iona, koncentracije kloridnih in sulfatnih ionov pa so manjše. Tudi vodo iz slatine Pavla bi lahko označili kot kalcijsko-magnezijsko-(natrijsko)-hidrogenkarbonatni tip. Slatina Ana je zajeta z najglobljo vrtino, zaradi česar se že kažejo spremembe v kemijski sestavi. Delež vodilnega kalcijevega kationa se poveča, močan pa je tudi porast natrijevih ionov. Opazen je tudi dvig prisotnosti kalijevih ionov in hidrogenkarbonata, vsebnost kloridnega iona pa se zmanjša. Voda iz slatine Ana spada v kalcijsko-natrijsko-magnezijsko-hidrogenkarbonatni tip (Geotermalne raziskovalno-kaptažne vrtine…, 1999).

Predvidevanja geoloških raziskav kažejo, da bi bilo na območju mogoče pridobiti zadostne količine termalne vode za potrebe manjšega turistično-rekreacijskega centra.

besedilo iz Zbornika Občine Benedikt
Avtor: Igor Žiberna