Gomile

Benediški kraj, prijazen svet gričev, očarljivih vmesnih dolin in povodje potokov Ročice in Drvanje , v osrčju Slovenskih goric, je bil že v preteklosti središče živahnega zgodovinsko kulturnega dogajanja. Iz tega območja poznamo največja gomilna grobišča pri nas (Trotkova, Trstenik, Benedikt, Sp. Ročica in Ločki vrh), rimske naselbinske ostaline (Drvanja, Ihova, Trotkova in Obrat) in svetovno znano najdbo 26-tih bronastodobnih negovskih čelad iz Ženjaka. 

Čelade še danes burijo duhove strokovnjakov doma in v tujini s svojim skupnim pokopom in predvsem z napisi na njih. Našel jih je leta 1811 na svojem posestvu v Ženjaku Jurij Slaček, od tod pa so potovale v Maribor k orožarju Denzlu, v Gradec v muzej Joanneum, nato pa na Dunaj v »Kabinet za numizmatiko in starine« tako, da imamo danes od 26-tih najdenih čelad v Narodnem muzeju v Ljubljani ohranjeno le eno, kot spomin na eno najpomembnejših najdb pri nas. Bronaste negovske čelade, ki sodijo v čas med leti 450 – 350 pr. n. št. ali čas ko se končuje halštatska in pričenja latenska kultura, so imele poleg udarcev z meči tudi napise. Najbolj zanimiv za strokovnjake je »germanski« napis HARIGASTI TEIVA III IL, kar bi pomenilo: Harigast, član germanskega rodu, daje ali žrtvuje bogu Teivi čelade in je napis le zaobljubnega pomena. Kljub mnogim poizkusom, ki naj bi uvrstile čelade v druga zgodovinska obdobja, predvsem v rimsko, so nemogoča in neprepričljiva in tako so negovske čelade lahko le železnodobne.

Prva poročila o raziskavah na benediškem območju so dokumentirana že leta 1900, ko benediški župnik F. Zmazek omenja kopača starin kaplana F. Vrbnjaka in kaplana J. Munda, kateri je izkopane predmete iz gomil leta 1903 podaril muzeju Zgodovinskega društva Maribor. Sistematično pa se prične raziskovati in dajati strokovna poročila v tisk šele po II. svetovni vojni, ko se leta 1957 kustos arheolog Pokrajinskega muzeja v Mariboru Stanko Pahič z učiteljem iz Cerkvenjaka Vladotom Lorberjem odpravita na topografijo arheoloških spomenikov v Slovenskih goricah, z njima pa so v kasnejših letih sodelovali tudi študentje Arheološkega oddelka Univerze v Ljubljani. Vsa ta poročila in strokovne objave so bile nato osnova za izdajo Arheološke karte Slovenije leta 1975.

V novejšem času pa se je v letih 2002 in 2003 pričelo raziskovanje gomile 2 v Benediktu z namenom, da se ugotovi časovna pripadnost gomilnega grobišča. Izkopavanja so se pričela z udeleženci arheološke skupine na Mladinskem raziskovalnem taboru »Ščavnica 2002« in se končala ob prizadevanjih g. župana Milana Gumzarja in podpori občine Benedikt leta 2003. Ugotovili smo, da je gomila rimskodobna iz časa 1. in prve polovice 2. stoletja n. št. , da je bila v njej pokopana žena, ki se je ukvarjala s tkanjem domačega platna in da leži na hodni površini prazgodovinske naselbine, ki časovno sodi v zgodnjo železno dobo med 750 do 650 leti pr. n. št. Pomembno je, da se z ureditvijo gomilnega grobišča in ponazoritvenimi tablami ob gomili 2 v Benediktu, pokaže širši javnosti arheološki spomenik v naravi in da bo kraj z vključevanjem arheoloških spomenikov v pedagoško izobraževalne programe ponosno zaživel s svojo dediščino, mladini pa dal možnost da jo spoznavajo in ohranjajo naprej, saj se le tistemu narodu, ki ve za svojo preteklost in z njo živi, ni treba bati prihodnosti.

besedilo iz Zbornika Občine Benedikt
Avtor: Ivan Tušek