Velika Nedelja - grad in cerkev sv. Trojice

Natančni čas nastanka romanske pražupnijske cerkve sv. Trojice z vzhodnim zvonikom in polkrožno apsido ni povsem pojasnjen. Domneva, da smemo najstarejšo stavbno zgodovino velikonedeljske cerkve razdeliti v dve fazi, in sicer starejšo romansko s podfazama iz tretje tretjine 12. stoletja, ko naj bi obsegala sedanjo banjasto obokano zvonico in apsido in začetka 13. stoletja, ko naj bi jo Friderik III. Ptujski s prizidavo ladje spremenil v cerkev ter mlajšo zgodnjegotsko iz okoli 1280 z izgradnjo prvega nadstropja zvonika in povečavo ladje, se zdi najbližje resnici. V pozni gotiki in renesansi so dvakrat predelali sedaj zazidani apsidalni stranski okni in prizidali zakristijo ob severni steni zvonika, deloma tudi ladje. Med letoma 1674-98 so ladjo drugič podaljšali, povišali in obokali, v podaljšek vzidali pevsko emporo z bogato štukirano čelno steno (delo J. Schomassija), povišali zvonik, prizidali severno kapelo in postavili vhodni veži pred zahodnim in južnim ladjinim vhodom. Takrat je cerkev dobila s pilastri in polkrožno zaključenimi nišami členjeno zahodno fasado, kar označuje konzola z letnico 1698 in križevniški grb nad preprosto vhodno lopo. V prvi polovici 18. stoletja so ladjino ostenje še nekoliko nadzidali, zamenjali južno vežo s kapelo, oratorijsko nadzidali zakristijo in vso cerkev opasali z bogato profiliranim venčnim zidcem. Po sredi 18. stoletja so štukirali tudi obe kapeli, posebno bogato njuni slavoločni steni. V drugi polovici 18. stoletja so priskrbeli večino kvalitetne baročne opreme (glavni oltar je delo mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja iz okoli leta 1770, oltarja v kapelah s prevladujočima slikama sv. Jožefa in Janeza Nepomuka sta si podobni, a ne identični deli iz leta 1762, medtem ko sta sliki delo istega, a zaenkrat neznanega avtorja, posebej kvalitetna pa sta prižnica in Križev oltar, ki kažeta sorodnosti z delavnico J.J. Mersija v Rogatcu) ter z zaprtjem slavoloka okoli leta 1770 vzhodni del cerkve spremenili v kapelo Matere Božje, kjer je kvalitetni oltar sv. Jožefa, datiran v leto 1760, prvotno iz hišne kapele na Goričaku blizu Zavrča. Cerkev je pomembna tudi zaradi več ohranjenih kosov stavbne plastike iz romanske dobe, ki se nam jih je iz tega časa v Sloveniji ohranilo le malo. Poleg dveh obraznih plastik (glava nad streho apside in obrazna plastika moža danes vzidana v nišo na jugozahodnem delu ladje, prvotno pa je bila v pravokotni vdolbini visoko v cerkvenem zidu) velja omeniti še dokolenski kip bradatega moža, ki je bil še pred nekaj desetletji vzidan na južni strani zvonika, danes pa je hranjen v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož, predvsem pa romanski krstilnik v apsidi cerkve. Gre namreč za edini romanski krstilnik pri nas, katerega najverjetnejši čas nastanka je druga četrtina 13. stoletja. Cerkev se odlikuje tudi po srednjeveških freskah, ki so se ohranile na severni in južni steni ladje. Na severni steni je poslikava zasnovana v treh vodoravnih pasovih, na južni v dveh, ki segajo do vrha prvotne višine ravnokrite ladje. Spodnji pas je na obeh stenah namenjen stoječim svetnikom in svetnicam z atributi, nad njim pa se na obeh straneh zvrstijo posamezni pripovedni svetniški prizori. T. i. Mojster iz Velike Nedelje kaže na prvi pogled zgodnjo razvojno stopnjo t. i. mehkega sloga iz časa okoli leta 1400, a se v tipu glav, drži figur in gubanju draperije še čutijo spomini na 14. stoletje, zaradi česar smemo freske datirati v zadnje desetletje 14. stoletja. Isti mojster je s prizori iz neke svetniške legende poslikal tudi severno steno severne kapele župnijske cerkve sv. Jakoba v Ormožu.